Ocena demografskega stanja v državi je osnova za napovedovanje potreb in delovnih virov družbe ter posledično obsega proizvodnje za potrebe prebivalstva. Za popolnost analize je treba določiti naravno in selitveno rast ter te vrednosti povzeti.
Navodila
Korak 1
Za analizo demografskih razmer v državi se uporabljajo absolutne in relativne vrednosti dveh vrst rasti: mehanske (selitvene) in naravne. Drugi kazalnik označuje razliko med številom rojstev in smrti državljanov v določenem časovnem obdobju.
2. korak
Da bi bili podatki čim bolj pravilni, se s statističnimi metodami sledi najmanjšim spremembam. Te metode vključujejo nadzor rojstva in smrti s strani posebnih organov. Podatki za to prihajajo iz porodnišnic in bolnišnic in so dokumentirani.
3. korak
Če število rojstev v določenem obdobju presega število umrlih, potem govorijo o razširjeni reprodukciji prebivalstva. Če sta približno enaki, gre za preprosto razmnoževanje. Če je razlika med njima negativna, potem je zožena, kar kaže na demografski upad in zahteva uvedbo nujnih ukrepov za spodbujanje rodnosti.
4. korak
Absolutna ocena naravne rasti je izračunati aritmetično razliko med obsegom razmnoževanja na koncu in na začetku obdobja, ki je lahko kateri koli koledarski interval, od meseca do 5 let (kratkoročna analiza) do desetletij: od 5 do 100 let (dolgoročna analiza).
5. korak
Recimo na primer, da je bilo v enem mesecu rojenih 155.000, umrlih pa 153.000. Potem je naravni prirast 2.000 prebivalcev. To lahko štejemo za preprosto reprodukcijo, saj je razlika v primerjavi z obema vrednostma majhna.
6. korak
Relativna ocena naravne rasti se izvede z izračunom koeficientov. V tem primeru se absolutna vrednost nanaša na skupno število prebivalcev. Tako dobimo določeno vrednost, ki jo lahko izrazimo v odstotkih. Na primer: na začetku leta je prebivalcev države 50 milijonov ljudi. Med letom se je rodilo milijon ljudi in umrlo 850.000 prebivalcev. Absolutni kazalnik naravne rasti je v tem primeru enak 150.000, relativni pa (150.000 / 50.000.000) • 100% = 0,3%.
