Poenostavljeni davčni sistem ali, kot ga pogosto imenujejo, „poenostavljen“, je najbolj priljubljen davčni režim za mala podjetja. Večina podjetnikov uporablja ta poseben režim.
Poenostavljeni davčni sistem je bil posebej razvit za mala podjetja. Med podjetniki je razširjena uporaba poenostavitve posledica nižje davčne obremenitve, pa tudi izjemno enostavnega računovodstva in davčnega računovodstva. Poenostavljeni davčni sistem za samostojne podjetnike se ne razlikuje za isti režim za podjetja (LLC, CJSC), samo podjetniki niso dolžni voditi računovodskih evidenc. Izpolniti je treba samo KUDIR in blagajno.
Kako preklopiti na poenostavljeno
Za začetek uporabe poenostavljenega davčnega sistema mora podjetnik ob registraciji organu za registracijo predložiti obvestilo. V nasprotnem primeru morajo vsi IP-ji uporabljati OSNO. Zadnji davčni režim je za posamezne podjetnike izjemno obremenjujoč. Njegova uporaba je upravičena le, če je večina odjemalcev IP predstavnikov velikih podjetij, ki potrebujejo račune z dodeljenim DDV. V drugih primerih, zlasti za novo podjetje, se zdi uporaba poenostavljenega davčnega sistema najbolj optimalna.
Če se že delujoče podjetje od naslednjega leta preusmeri na poenostavljeni davčni sistem, morate vlogo oddati pred koncem sedanjega.
Vrste poenostavljenega davčnega sistema za samostojne podjetnike
Pred prehodom na uporabo poenostavljenega davčnega sistema se mora samostojni podjetnik odločiti za predmet obdavčitve (to je osnova, na kateri bo obračunan davek). Podjetnik ima dve možnosti - plačati 6% dohodka (izkupiček) ali 15% razlike med prihodki in odhodki. Če je 6-odstotna stopnja enaka za celotno ozemlje države, potem za "prihodke in odhodke" STS številne regije določajo znižano stopnjo za nekatere kategorije poenostavljenih oseb. Na primer za tiste, ki delajo na področju gradbeništva ali opravljanja javnih storitev.
Kako se odločiti? Vredno je poskusiti napovedati strukturo prihodkov. Če je odhodkovni del v njem večji od 70%, se uporaba poenostavljenega davčnega sistema "dohodki-odhodki" šteje za bolj donosno. Upoštevati je treba, da je seznam stroškov v davčnem zakoniku strogo omejen, tj. daleč od vseh podjetnikovih stroškov je mogoče odšteti od prihodka. Poleg tega morajo biti vsi stroški ne samo ekonomsko upravičeni, temveč tudi dokumentirani.
Če samostojni podjetnik nima najetih delavcev in so stroški nepomembni (to velja zlasti za samostojne podjetnike, ki delajo v storitvenem sektorju), potem je uporaba "dohodka" STS vsekakor bolj donosna. V nekaterih primerih bo podjetnik imel možnost, da pavšalnega davka sploh ne plača. Konec koncev je mogoče znesek davka za samostojne podjetnike brez zaposlenih zmanjšati za 100% s fiksnimi prispevki, plačanimi v PFR. In njihovo plačilo je potrebno ne glede na finančni rezultat.
