Država ima na voljo široko paleto instrumentov denarne politike. Njegov namen je spremeniti količino denarja v obtoku, da se zagotovi stabilnost cen, normalizira stanje na trgu dela in poveča proizvodnja.
Navodila
Korak 1
Cilje denarne politike je mogoče doseči z uporabo splošnih in selektivnih instrumentov. V prvem primeru se izvede vpliv na splošni trg posojilnega kapitala. Selektivni instrumenti urejajo določene gospodarske sektorje ali velike udeležence na trgu. Ključna skupna orodja so računovodske usmeritve, transakcije na prostem trgu in varnostne kopije. Med selektivnimi lahko izpostavimo nadzor nad nekaterimi vrstami posojil, uravnavanjem tveganj in likvidnostjo ter različna priporočila.
2. korak
Posojanje z diskontno stopnjo je povezano z eno od funkcij centralne banke. Predvideva dodelitev posojil poslovnim bankam po diskontni stopnji (pri izdaji posojil v obliki menic) ali po stopnji refinanciranja (pri drugih oblikah posojanja). Običajno so na ravni, nižji od obrestnih mer na kratkoročnem kapitalskem trgu. Ko se stopnje refinanciranja ali diskontne stopnje zvišajo, poslovne banke zmanjšajo zadolževanje. To vodi k zmanjšanju obsega posojil fizičnim ali pravnim osebam, pa tudi k zvišanju obrestnih mer za posojila. Ta instrument se imenuje tudi politika dragega denarja. Rezultat je zmanjšanje obsega ponudbe denarja. Nasproten učinek ima politika poceni denarja, ki jo dosežemo z zniževanjem ključnih stopenj.
3. korak
Spremembe obsega ponudbe denarja v obtoku s strani centralne banke je mogoče doseči tudi z izvajanjem operacij na prostem trgu. Prav to orodje je ključno v razvitih državah. Centralna banka pri poslovanju na prostem trgu kupuje in prodaja državne vrednostne papirje (rezervna sredstva). Prodaja vodi k zmanjšanju presežnih rezerv komercialnih bank in tudi zmanjšanju možnosti posojil. Posledično se denarna ponudba zmanjšuje, cena izposojanja pa narašča. Pri nakupu vrednostnih papirjev nasprotno denarna ponudba raste in obrestna mera za posojila pada.
4. korak
Denarna politika se izvaja tudi s spreminjanjem obsega sredstev, ki jih morajo poslovne banke voditi v rezervah centralne banke. Vse banke hranijo le majhen del premoženja v gotovini, preostanek sredstev se preusmeri v nelikvidna sredstva (na primer posojila). Ko centralna banka spremeni stopnjo likvidnosti (običajno je določena kot odstotek obsega vlog), to vpliva na sposobnost bank, da povečajo ponudbo denarja. Centralna banka to orodje uporablja razmeroma redko.
5. korak
Centralna banka lahko s selektivnimi instrumenti izvaja nadzor nad nekaterimi vrstami kreditov. Na primer z navedbo potrebe po povečanju dajanja posebnih vlog z rastjo posojil. Centralna banka izvaja tudi nadzor nad tveganji in likvidnostjo bank. Na borzi se regulacija izvaja z določitvijo zakonskih marž. To se naredi, da ne bi gospodarstvo s pretiranimi špekulacijami povzročilo resne škode. Na koncu lahko Centralna banka bankam svetuje glede njihove politike. Na primer, da se prepreči pretirana rast portfelja nezavarovanih posojil.
