Mejna cena - najvišja ali najnižja sprejemljiva cena za prodani izdelek, urejena v celotnem življenjskem ciklu. Določanje zgornjih mej cen je v pristojnosti oblasti, primer je cenovna politika na področju komunalnih storitev, zlasti električne energije.
Navodila
Korak 1
Določanje zgornjih mej cen je eden od elementov vladne regulacije trga. Namen tega vladnega posega v trgovinske odnose med kupci in prodajalci je ustvariti okolje, v katerem se njihovi interesi pravilno sekajo. Omejevanje cen vam omogoča, da zaščitite potrošnike pred neupravičenimi predragimi cenami, inflacijo, monopolisti, da zagotovite ekonomsko varnost države kot celote.
2. korak
Praviloma določanje cenovnih zgornjih mej in koridorjev (razmik cen med izredno visokimi in izredno nizkimi cenami) velja za naslednje vrste izdelkov in storitev: plin, elektrika, obratovanje z nafto, plemenitimi kovinami in kamni, železniški prevoz, zračni prevoz, poštne storitve, oddajanje televizijskih in radijskih oddaj, pogrebne storitve itd.
3. korak
Mejna cena se izračuna s pomočjo teorije mejne analize, ki uporablja matematične metode, na primer diferencialni račun. Analiza temelji na primerjavi predvidenih stroškov in prihodkov, ki lahko izhajajo iz določenih vrednosti izračunane vrednosti. Tako se izpelje optimalna cena, pri kateri se razmerje med stroški potrošnikov in dobičkom proizvajalcev čim bolj uravnava.
4. korak
Področje matematične funkcije mejne cene je skupek vrednosti, ki jih dobimo s spreminjanjem mejnih kazalnikov s povečanjem obsega proizvodnje za eno enoto. V tem primeru se upoštevajo koncepti mejnih stroškov, koristi in mejne koristnosti. Funkcijski graf se nagiba k vrednosti, pri kateri bo razmerje med temi pojmi optimalno.
5. korak
Glavno načelo mejne analize: doseganje možnosti proizvodnje, pri kateri bodo mejne koristi enake mejnim stroškom. Ekonomsko blagostanje družbe temelji na istem principu, ki temelji na razumni uporabi virov pri proizvodnji blaga ali storitev, kar pa omogoča določanje razumnih cen, ki ustrezajo določenim mejam.
