Damping je izvoz blaga iz države po nižjih cenah od domačih, ki se izvaja za izgon konkurentov in zajemanje tujih prodajnih trgov. Damping je mogoče izvesti tako na račun izvoznega podjetja kot na račun države s subvencioniranjem izvoza iz državnega proračuna.
Damping se razume tudi kot metoda netarifne trgovinske politike mednarodnega trženja, ki zajema promocijo blaga na tuji trg z znižanjem izvoznih cen pod raven, ki obstaja v državi izvoznici.
Damping je vrsta nelojalne konkurence. Njeni neposredni cilji so povečati prodajo in tržni delež, odpraviti konkurente in okrepiti nadzor trga ter sprostiti odvečni zalog. Poleg tega se damping lahko izvaja v politične namene, ko se gospodarsko močna država zateče k dampingu v trgovini z manj razvitimi državami in s tem želi zatirati proizvajalce v teh državah in s tem vzpostaviti gospodarski nadzor nad njimi.
Izgube pri prodaji blaga po dampinških (znižanih) cenah je mogoče pokriti na različne načine: s prodajo drugega blaga po višjih cenah, ki nima resnejših konkurentov; prodaja podobnega izdelka po visokih cenah, potem ko izžene konkurenta s trga; prejemanje subvencij od države in s tem spodbujanje izvoza. V slednjem primeru se znižanje cen izvoznega blaga kompenzira z zvišanjem cen na domačem trgu, izgube zaradi dampinških cen pa davkoplačevalci.
V sodobnem svetu obstajata dve vrsti dampinga: cena in stroški. Dampin cen je prodaja izdelka na izvoznem trgu po ceni, nižji od njegove povprečne cene na domačem trgu. Damping vrednosti je prodaja izdelka na izvoznem trgu po ceni, ki je nižja od vrednosti izdelka.
Da bi preprečile damping, države uporabljajo različne instrumente, na primer prostovoljno omejevanje uvoza ali zmanjšanje obsega dobave na ta trg. Protidampinške dajatve veljajo za glavno orodje v boju proti dampingu. So vrsta posrednega davka, ki poveča obremenitev uvozne cene. Protidampinške dajatve so poleg običajnih carin in so izravnalne dajatve, tj. ustrezajo razliki med običajnimi in dampinškimi cenami.
