Evropska unija je združila skoraj tri ducate evropskih držav in postala edinstvena enota, ki združuje značilnosti države in mednarodne organizacije. Ena izmed nalog tega združenja je oblikovanje skupne gospodarske cone, kjer bo krožila enotna evropska valuta. Do danes sestava Evropske unije ne sovpada s sestavo območja, kjer se uporablja evro.
Običajno evroobmočje imenujemo skupina držav, ki so enotno evropsko valuto, imenovano evro, sprejele kot zakonito plačilno sredstvo na svojem ozemlju. Januarja 1999 je bilo enajst takšnih držav: Nemčija, Avstrija, Francija, Belgija, Finska, Italija, Irska, Portugalska, Španija, Nizozemska in Luksemburg. Nekoliko kasneje se je evroobmočje zaradi pristopa k njemu Slovenije, Grčije, Malte, Slovaške, Cipra in Estonije razširilo.
Tako imenovano razširjeno evroobmočje vključuje več drugih držav, kjer se uporablja tudi enotna evropska valuta. Torej so sporazume z Evropsko unijo sklenili San Marino, Vatikan in Monako. Brez sklenitve sporazuma se evro uporablja v naseljih v Andori, Črni gori in na Kosovu.
Oblikovanje skupne denarne in ekonomske politike v evropskih državah je potekalo v treh fazah. Enotna evropska valuta je od marca 2002 postala edino zakonito plačilno sredstvo v evroobmočju.
Uvedba skupne denarne enote je postala najbolj drzen gospodarski eksperiment v zadnjem času. Do zdaj strokovnjaki trdijo, ali je bil prehod na enotno valuto smotrn. Vprašanja o porazdelitvi koristi in možnih stroških ustvarjanja monetarne unije med posameznimi državami in gospodarskimi sektorji še niso rešena. Najverjetneje bo rezultat eksperimenta prizadel ne samo Evropo, temveč tudi številne druge države, ki s to regijo ohranjajo gospodarske odnose.
Vsaka država EU ima uradno vso pravico do vstopa v euroobmočje. Kandidati za vstop v evroobmočje pa morajo izpolnjevati nekatera merila, ki veljajo za njihovo monetarno politiko. Najprej bi moral biti proračunski primanjkljaj države kandidatke znotraj 3% BDP, dolg državnega sektorja pa blizu 60% BDP.
Poleg tega mora država, ki želi vstopiti v euroobmočje, zagotoviti stabilen tečaj svoje valute glede na evropsko valuto. Upošteva se tudi stopnja neodvisnosti Centralne banke države in stopnja skladnosti njene finančne politike s politiko držav evroobmočja.
Evropska centralna banka in Evropska komisija pri ocenjevanju potencialnih novih članic euroobmočja upoštevata rezultate medsebojnega povezovanja trgov, razvoj plačilne bilance, stroškov dela in ravni indeksov cen. Po članstvu v monetarni uniji bo nova članica evroobmočja morala izpolnjevati merila stabilnosti, določena za finančni sektor.
Ob vstopu v območje enotne evropske valute nove članice Unije prenesejo vsa pooblastila na področju denarne in kreditne politike na Evropsko centralno banko, ki zdaj odloča o vprašanjih, povezanih z določanjem višine obrestnih mer in določanjem obsega bankovcev.
Vstop v evroobmočje je za vsako novo članico EU naravni korak, ki vodi k popolni in celoviti integraciji države v Evropsko unijo.
